Zdravje je naše največje bogasto....

....žal pa se tega zavemo šele ko zbolimo.
Že nekaj časa sem imela take in drugačne "ženske" težave, letos pa se je zaradi psihičnih in čustvenih težav vse skupaj verjetno še bolj poslabšalo.

Nekaj statističnih podatkov:
V svetu zboli za rakom letno več kot 12 milijonov ljudi, 7,6 milijona pa jih zaradi raka umre. V Sloveniji letno zboli za rakom več kot 10.000 prebivalcev, umre pa jih okrog 6.000. Najpogostejši rak v Sloveniji je pri ženskah rak dojke, pri moških pa rak pljuč.
Rak dojke je najpogostejši rak žensk v razvitem svetu in pri nas. Zbolevanje narašča, v Sloveniji letno zboli okoli 1.000 žensk, približujemo se pojavnosti v razvitem svetu (100 na 100.000 žensk). Po napovedih naj bi v prihodnosti zbolela vsaka osma ženska. Najpogosteje zbolevajo med 50. in 70. letom. Kljub večjemu obolevanju se zadnja leta smrtnost zaradi te bolezni v razvitem svetu zmanjšuje. Razloga za to sta organizirano iskanje raka pri najbolj ogroženih ženskah, t.i. presejanje in uvajanje novih učinkovitejših načinov zdravljenja. Petletna preživetja brez ponovitve bolezni, katera lahko skoraj enačimo z deležem ozdravitev, znašajo glede na podatke EUROCARE3 raziskave v Evropi od 60 % - 85 %, v Sloveniji pa 65 %.

In ko sem brala te statistike, sem videla da imam zelo "dober temelj", da ta zahrbtna bolezen doleti tudi mene. Pri nas v družini je ta bolezen vzela že dve ženski- mojo babico(ki jo žal nisem poznala) leta 1966 staro komaj 45 let, in pa leta 1991 mojo mamico staro komaj 46 let.
Seveda so tudi mene čakale take in drugačne preiskave, pa jemanje antibiotikov, taki in drugačni UZ, pregledi. Skratka zdravnikov, čakalnic in ordinacij sem imela že poln kufer.
Nazadnje me prijazni zdravnik vpraša kdaj sem bila nazadnje na mamografiji....ja še nikoli, saj tako ali tako pravijo, da se preiskava dela pri 50 meni pa do tja manjka še kar nekaj let.
Seveda pa glede na mojo družinsko anamnezo to pravilo ne velja....no pa sem dobila napotnico najprej za mamografijo. Čez nekaj dni dobim pošto, da se moram zglasit na ponovno slikanje....seveda se je moj utrip srca povečal. Ok pridem na določen dan spet v "hišo groze" ponovim slikanje, ki je seveda pokazal spremembe in sem bila takoj napotena v sosednjo ambulanto na UZ. Kakšen je bil moj pulz in pritisk ne bom pisala ker lahko koga zadane kap. Ko sem prišla na vrsto na UZ me je pa po 20 min. pregledu čakal še en tuš....punktacija. Pred očmi se mi je zameglilo in kot vsak normalen sem takoj pomislila na najhujše.
Zadnje dva meseca sem bolj ali manj živela v stresu, čeprav sem poskušala mislit na druge, lepše stvari. Poskušala sem se zamoti s 1001 stvarjo, ampak v podzavesti me je vsak dan grizlo kakšen bo izvid. Na srečo sem zadje čase obdana s ČUDOVITIMI ljudmi, ki so mi ves čas stali ob strani tako, doma kot v službi in danes, ko me je končno pričakala kuverta z izvidom so bili nekateri deležni že kar sms sporočila, saj sem želela da se prvi veselijo z mano ker je moj izvid BP. Sicer imam že januarja nov datum, ampak kje je še januar.

Vsem pa toplo polagam na srce.....če se vam zdi, da je z vami kaj narobe vztrajajte pri tem, da vas zdravnik napoti naprej in ne, da vas odpravi z receptom antibiotkov in z razlago, da je v vaših letih to normalno!!!! Za nobena leta bolečine in slabo počutje ni normalno!!!
Tako so mene pri 20 letih odpravili zaradi bolečin v hrbtenici, čez leta ko je bilo pa že prepozno se je pa izkazalo, da le ni bilo vse normalno...ampak to je že druga zgodba.

Danes je sonček in jaz sem vesela, da je moje življenje tako kot je, čeprav mi ni vedno postlano z rožicami.
Dokler bom zdrava in dokler bom imela ob sebi ljudi, ki me imajo radi in jim za mene ni vseeno, bom najsrečnejši človek na svetu, pa četudi me občasno obišče "madam DePro".